Na NightArtovi strani smo odprli novo rubriko Ptice selivke. Čez Slovenijo potekajo tri od štirih selilnih poti, vsaj za ptice, a pozornemu bralcu ne bo ušlo, da to ni ornitološki kotiček, kjer bi frčalo naokoli perje. Ako bi to bil, bi vam predstavili rdečo drozgo ( Turdus rufiventris ), ki je nacionalna ptica Brazilije in bojde preseneti po barvi svojega perja in po svoji melodični pesmi.

Za vas smo izbrali nekaj zgodb mlajših zdomcev, ki so vsaj za nekaj časa izstopili iz obrisov zemljevida v obliki kokoške in se naselili znotraj neštetih vijug zemljevidov širnega sveta, bodisi zaradi študija, iskanja službe, ožemanja svojih misli, pobega iz jeklenega objema monotonije in še bi lahko naštevali.

V prvi zgodbi vam predstavljamo Alenko Gomboc, ki si je poiskala nov dom v daljni in eksotični Braziliji, pred tem je živela daljši čas v Veliki Britaniji. Z Alenko smo se pogovarjali na daljavo, v nadaljevanju sledi zapis v obliki intervjuja.

NightArt: Mi lahko poveš, zakaj si se odločila, da se iz Londona preseliš v Rio de Janeiro?
Alenka: It’s a no brainer, poletje, ki traja celo leto, I was sold. London mi ni odgovarjal že kar nekaj let in Brazilija je bila pozitiven premik v smeri lifestyla, ki ga hočem živeti. London je bil pravo mesto za študij in za zagon kariere, kasneje me je vedno manj zanimal. Po drugi strani se je zelo spremenil tekom desetih let, ki sem jih preživela tam. Na začetku mojega bivanja so bili tam squaterji, Brixton je bil še nevaren, dalo se je kupit ponarejeno podzemno karto… a po tem, ko so London “spucali” je izgubil velik del svojega čara. Začela se je intenzivna gentrifikacija, praktično vsi kul predeli/klubi so pričeli izgubljati originalno publiko. Folk, ki je prvotno ustvaril kul sceno pa se je porazgubil. Da ne zgubljam besed o kapitalistih, ki so potem kupili te kul place in si jih mi, ljudje iz scene , nismo več mogli privoščiti.

NightArt: Tvoj prvi vtis mesta Rio de Janeiro v primerjavi z Londonom. Stične točke metropol in njune najočitnejše razlike.
Alenka: Nobenih stičnih točk. Mesti sta si galaksije vsaksebi.

NightArt: Kaj pa razlike, ki si jih opazila v načinih preživljanja prostega časa in v večernih izhodih. Za London in Veliko Britanijo nasploh velja, da mladi in mladi odrasli veliko in prekomerno pijejo?
Alenka: Spet, ni primerjave. Tukaj, v Braziliji, seveda ljudje tudi pijejo, ampak potem plešejo, se poljubljajo, seksajo, medtem, ko se ga Britanci nežgejo, zblodijo, pobruhajo ceste, pojejo kebab, se oblečeni zvrnejo v posteljo in pijani zaspijo.

NightArt: Imaš občutek, da tudi v Braziliji velike prelomnice v življenju posameznika, kot so rojstvo otroka, krst, matura, poroka in pogreb zaznamuje uživanje alkohola, kot je navada v Sloveniji?
Alenka: Nisem bila na nobenem od naštetih dogodkov do zdaj, ampak sem prepričana, da ja.

NightArt: Kakšno je nočno življenje v Braziliji, v Riotu? Žurajo bolj na prostem, v klubih, na privat zabavah?
Alenka: Za vsak okus se nekaj najde. Je pa veliko zabav na prostem in zastonj eventov, ki jim rečejo 0800. Veliko se dogaja, lahko si na žurih od ponedeljka do ponedeljka, od sambe, funk-a, hip hopa, reggae-ja.

NightArt: Se danes še kdo spominja revolucionarnega kulturnega gibanja Tropikalije in v koliko, če sploh, pušča stopinje v življenju Brazilcev danes?
Alenka: Mislim, da ga mlade generacije ne poznajo več kot toliko oziroma ne govorijo o referencah, ki bi jih jemali iz tega gibanja. Ampak ozreti se je potrebno zgolj na carioca modo (carioca se rece tistemu, ki je iz Ria) z vsemi pisanimi tropskimi vzorci in takoj na površje priplavajo reference iz Tropikalij, ki se zraščajo z današnjim časom. Seveda se  izvajalci iz tistih časov še vedno intenzivno vrtijo med mladimi in starimi. To so Caetano Veloso, Gilberto Gil, Jorge Ben…
Sicer pa nisem opazila posebnih posledic Tropikalije, ampak jaz to težko ocenim, bi morali vprašati nekoga, ki je živel v tistih časih. Takratno gibanje je bilo odraz militarističnega političnega sistema, danes je Brazilija demokratična država, ki pa se nevarno nagiba k militarizmu, tudi s pomočjo predsednika Jaira Bolsonara.


NightArt: Kako se je spremenil vsakdan in nočno življenje v času, ki ga zaznamujejo okužbe s koronavirusom?
Alenka: Bari so po večini zaprti, čeprav je en pred mojo bajto, ki je odprt 24 ur na dan, tam pa se zbirajo največji čudaki in konzumerji kokaina. Praviloma bi morali biti zaprti, ampak to je eno izmed lic Brazilije! Policisti se vozijo mimo, a ne ukrenejo nič, lahko, da so na plačilni listi istega lokala in pogledajo proč. Mir v lokalih se lahko kupi. 
Večina lokalov pa je zaprtih in s tem je vso nočno življenje v Riu ustavljeno. Je pa virus le še bolj kriče izpostavil problem radikalne socialne neenakosti.

NighArt: Kakšno glasbo poslušajo mladi, rap, reggae, domače izvajalce ali uvoz iz Zahoda?
Alenka: Veliko trapa, no vsaj tisti, ki jih jaz poznam in brazilski funk.

NightArt: Kakšna besedica o žurih v favelah. So to žuri za »insajderje«, jih spremljajo droge?

Alenka: Ja, itak jih spremljajo. “Baile funk” je organizairan predvsem, da se v faveli proda čim več drog. Pa da ga žurajo, seveda. 
Tam imaš lepo postavljeno mizico z vsemi drogami in si kupiš kar poželiš od tipa s puško v roki  in to je to, normalno, hehehe. Ponavadi na teh žurih ni kakšne pretirane panike, folk načeloma spoštuje nenapisana pravila obnašanja. Lahko se pa hitro zakomplicira, če se slučajno spogleduješ ali še huje, zapleteš z dilerjevo punco. In ni vedno enostavno razbrati, katera punca paše k dilerju, sploh, če se sladko spogleduje s tabo. Naslednji velik prekršek, ki ga zelo težko oprostijo, je kraja v faveli. Če najdejo ukradeno stvar pri tebi te  po najslabšem scenariju ubijejo, ali pa pošteno prebutajo in zaključiš večer v bolnišnici. Sicer pa ni problema, če se lepo obnašamo. No ja, samo še en mičken problem je, če se policija odloči za napad na dilerje ravno v času poteka baile funka in se lahko nepričakovano znajdeš sredi bojišča in streljanja. Vse zgoraj omenjeno ni plod pretiravanj. Pač pa gola dejstva.

NightArt: Kakšna je politika države na področju prepovedanih drog in alkohola?
Alenka: Alkohol nima nobene prepovedi, droge pa so seveda prepovedane, ampak jih, tako kot marsikje, vsi uporabljajo. Predvsem se kadi ogromno trave. Skoraj vsi, ki jih poznam,  uživajo velike količine trave in ni večjih odstopanj med mladimi, starimi, odvetniki in prebivalci favel, konoplja je prisotna povsod.

S kokainom je druga zgodba, večina na odvisnike od kokaina gleda zviška.

NightArt: Morda veš, če tudi v Braziliji deluje kakšna organizacija sorodna DrogArtu?
Alenka: Mislim, da ne.

NightArt: Je Rio v nočnem času varna prestolnica?
Alenka: Niti slučajno, ampak se tega navadiš. Tudi čez dan v Riu ne hodiš z zlatimi verižicami okoli vratu in podobno, saj si lahko hitro tarča spretnih roparjev. Navadiš se, da odhajaš ven »materialno prečiščen«.  Ko greš ven ali pa se vračaš iz žura  in greš na avtobus, taksi, prosiš angela varuha in boga, da te čuva. Takšne priprošnje bogu gredo Brazilcem zlahka z jezika. Vsi ves čas omenjajo Boga, da smo v božjih rokah, bog ve, bog se ne zmoti, bog me čuvaj. Lahko pa vedno pokličeš Uber.

NightArt: Bi rekla, da imajo mladi kakšno formulo za dober žur?
Alenka: Brazilci sami, takšni kot so,  so formula za žur, ki jim je v krvi. Kdorkoli pride živet ali samo obišče Brazilijo, po-ve, da tako, kot ga žurajo Brazilci, ga nihče drug.

NightArt: Obstajajo avtonomne cone, klubi, kjer se odvija paralelno nočno življenje v prestolnici? Kaj podobnega naši Metelkovi…

Alenka: Hmm, da razmislim,  avtonomni žuri so v favelah in ne vem, če je to prava primerjava. Mislim da ni takšnih con.

NightArt: So sodobne tehnologije načele nočno življenje v Riotu?
Alenka: Ah, ne, nikakor.

NightArt: Ali še živi kult negovanja lepega telesa?
Alenka: Na vsak način. Mislim, da se skrb za lepo telo veže na dejstvo, da je 365 dni v letu poletni čas. Ta kult je najbolje zasledovati na Južni Coni Ria (Zona Sul). Gre za predel ob morju, ki ga poseljuje srednji, premožnejši razred. Takšnih teles v Sloveniji ne vidiš, hahaha. Vsi se aktivno ukvarjajo s športom.
Odkar sem v Braziliji sem začela trenirat Jiu Jitsu, kikboksing, surfanje, fitnes. Veliko časa preživim na kolesu, ko dirjam vzdolž plaže, sem in tja, pestro je.

NightArt: Vso srečo in obilo novih izzivov ti želim.

Alenka: Hvala, se vidimo v Riotu.

TEKST: Lucija Golčer

FOTO: osebni arhiv Alenke Gomboc